Vedno mislimo, da je tisti, ki je "prepuščen", velika žrtev v odnosu. Zgodi se, da je prepuščeni v popolnoma pasivnem položaju in se mora spoprijeti z občutkom nemoči.

Kako se boriti proti partnerjevi gotovosti?

Tiste, ki ostanejo, odnese občutek izdaje tudi če ni bilo "izdaje", če se izrazimo pravilno.

Tisti, ki ostanejo, se počutijo brez tal, zapuščene, zavrnjene, nemilovane ... brez podlage. Tistim, ki ostanejo, ostanejo le še solze.

Včasih, odvisno od nepripravljenosti ali presenečenja nad novico, se pojavi želja po žongliranju, da bi se druga oseba obrnila nazaj. Vendar je to nekoristno.

Ali obstajajo zlobneži in žrtve?

Napačno verjamemo, da je tisti, ki je zapustil razmerje, "dobro razpoložen". Vidimo ga kot zlikovca v zgodbi, kot tistega, ki povzroča trpljenje. Vendar se to ne zgodi ravno tako ...

V stabilnem razmerju, ki se je začelo z namenom, da bi bilo čim bolj dolgotrajno, je jasno, da se oba gibljeta v smeri utrjevanja para.

Pričakuje se, da bo ljubezen trajala večno, in ne glede na to, kako močno spremljamo razvoj razmerja, se lahko zgodi, da se ljubezen, poželenje in zanimanje za ohranitev vezi znajdejo na eni strani.

Včasih se zgodi, da oba izgubita zanimanje postopoma in skoraj istočasno. V večini primerov pa je to pomanjkanje zanimanja enostransko.

Kdo je prenehala ljubiti Kdor je prenehal ljubiti, si ne želi, da bi prenehal ljubiti, vendar to ni odločitev, ampak se preprosto zgodi.

Dolgo išče v sebi željo, strast iz prvih dni, vendar ne najde ničesar. Doživi velik konflikt in zapade v stanje žalovanja.

Krivda in razočaranje

Kdo je prenehal ljubiti preveč izgubil ljubezen in dolgo časa se pogosto obtožuje, predvideva partnerjevo bolečino in se želi izogniti temu, da bi bil ranjen.

In pogosto v poskusu zanikanja, da so občutki preprosto izginili, v prepričanju, da mora obstajati prepričljivejši razlog za ločevanje da ni dovolj, da se ljubezen in želja izčrpata, da se delajo napake.

Če se znajdete v takšnem položaju, pazite, da ločitev ne bo po nepotrebnem bolj boleča, kot je, in se izogibajte naslednjim situacijam:

• Sprožite sterilne razprave.
• Iskanje zunanjega razmerja kot način kaznovanja za krivdo, ker ste prenehali ljubiti svojega partnerja.
• Iskanje prisilne bližine za "prikrivanje" svojih resničnih čustev in namenov.
• prezirati partnerja ali se do njega obnašati brezbrižno in si predstavljati, da vas bo zaradi tega tudi on nehal ljubiti, kar bo olajšalo vašo odločitev.

Takšna stališča bodo le podaljšala in poudarila neizogibno bolečino pri sprejemanju odločitev.

Nihče se zjutraj ne zbudi z odkritjem, da se želi ločiti. To je proces, ki se ga zavedamo postopoma.

Tisti, ki doživijo to izkušnjo, doživijo boleč refleksivni umik, saj pogosto ne morejo zlahka sprejeti resničnosti svojih čustev.

Dokler ne ugotovita, da je nemogoče živeti skupaj, žalujeta za izgubo ljubezni, skupnih načrtov in projektov.

Razlika med tistimi, ki odidejo, in tistimi, ki ostanejo, je v tem, da tisti, ki odidejo, doživljajo žalost, še preden se ločitev dejansko zgodi.

K temu dodajte še pogum, ki je potreben za komunikacijo s partnerjem in uravnoteženo obvladovanje posledic te odločitve.

Majhne izgube

Pregovor "ko eden noče dveh, se ne prepiraj" popolnoma velja v primerih, ko je želja po ločitvi enostranska. Ko ena od obeh strani pride sporočit to odločitev, je že dolgo zorela - in trpela.

Občutek olajšanja, ki ga občutijo tisti, ki odidejo, in navidezno preprostost, s katero se lahko spopadejo s tem vprašanjem, se pogosto obravnavata kot brezčutnost, kar je še ena napaka.

Vsak na svoj način in ob svojem času doživlja bolečino izgube, po prvem udarcu pa se je vedno dobro zavedati, da v odnosih naklonjenosti ni garancijskega lista in še manj roka trajanja.

Začetek, sredina in konec. Tudi razmerja, ki trajajo, "dokler nas smrt ne loči", doživijo na svoji poti manjše izgube.